Živeti sebe, živeti za druge

Življenje v skupnosti, manjši ali večji, utrjevanje in poglabljanje medsebojnih odnosov skozi nudenje pomoči, ter skrb en za drugega, so človekove naravne vrline in potrebe. Kdaj pa lahko postane naša skrb za sočloveka pretirana in škodljiva za naše lastno zdravje? V kateri točki pri posvečanju drugim ljudem začnemo izgubljati sebe in zakaj to počnemo zavestno?

Preveč razdajanja za druge in zanikanje sebe ter svojih potreb in želja iz katerega koli razloga, ki jih bomo spoznali, nas na dolgi rok lahko vodi v zdravstvene težave. Naša družba pretiranega žrtvovanja in razdajanja za druge ne označuje kot težavo, pač pa kot spoštovanja vredno vrlino. Ljudi, ki veliko časa namenjajo sami sebi označujemo kot sebične in vzvišene. Res je seveda, da je pride v življenju čas, ko prijatelju priskočimo na pomoč, ali pa je nesebično potrebno poskrbeti za koga od bližnjih, morda ob poškodbi, finančnih težavah ali pa v starosti. V takšnih težkih obdobjih, skozi katera je treba potrpeti je zelo pomembno, da naše nudenje pomoči izvira iz ljubezni, brezpogojno in zavestno. To pomeni, da ne počnemo tega zgolj zato, da bi v prihodnosti nekaj dobili v zameno.  Pomembno je, da v teh obdobjih v sebi ne kuhamo in tlačimo skrite neizražene jeze ter nezadovoljstev, ker nam le ta močno škodijo in načenjajo naše zdravje, neznatno bolj kot težavnost situacije same. Težavo opažam tudi pri velikem številu svojih kolegov terapevtov, v katerih je močna želja po pomoči ljudem. V njih se začnejo porajati občutki slabe vesti, kadar začnejo razmišljati o postavljanju meja in omejevanju števila terapij, ker potrebujejo čas zase in regeneracijo. Slaba vest se začne oglašati v smislu, da bi vedno lahko pomagali še večjem številu ljudi v času, ki si ga vzamejo za počitek. Razlogov da smo izgubili občutek za ravnovesje med delom, razdajanjem za druge ter časom zase je več.

Izvor in funkcija občutka manjvrednosti 

Ena od možnosti je, da imamo v podzavesti vzorce ali prepričanja povezana z našo lastno vrednostjo, ki so nam jih lahko vcepili drugi ljudje ali dogodki v naši preteklosti. Najpogosteje izhajajo iz našega otroštva in so vezani na naše starše in njihov odnos do nas samih, ali pa na odnos med staršema. Sporočilo o tem, da nas starš smatra za manjvrednega oziroma ne dovolj dobrega nikakor ne rabi biti dobesedno, da bi povzročilo škodo. Majhen otrok si lahko takšen občutek ali zavrnitev interpretira tudi iz dogodkov in okoliščin, ki se niso zgodile načrtovano ali namerno. Primer takih okoliščin je prekinitev stika z mamo za daljše obdobje. Morda je mama v našem otroštvu zbolela, in je nekaj tednov morala preživeti v bolnišnici, ali pa nas je zapustila za nekaj časa zaradi dela. S tem nam seveda nikakor ni nameravala vzbujati občutka zavrnitve, kot majhen otrok pa si situacijo na tam način podzavestno interpretiamo.  Lahko pa nastanejo tudi kasneje, kadar nam nekaj spodleti, se naši načrti izjalovijo ali pa doživimo kakšno hujšo zavrnitev, za katero smatramo, da smo krivi sami, naprimer v partnerskih odnosih. Takšne izkušnje, ki imajo za nas velik čustven naboj lahko močno zaznamujejo naš občutek lastne vrednosti v prihodnosti, ne hote jih proiciramo na situacije in ljudi, ki z našo izvorno bolečino nimajo povezave. Občutek, da nismo dovolj dobri, oziroma da smo manj vredni nas prepričuje, da si sami sebi ne zaslužimo namenjati pozornosti, nege in spoštovanja. Tako čas, ki bi ga morali nameniti skrbi zase raje namenjamo drugim ljudem.

Ljudje s takšo vrsto prepričanja o sebi tudi zelo težko sprejemajo naklonjenost, komplimente, darila in stalno zavračajo kakoršnokoli vrsto pomoči s strani drugih ljudi misleč, da si oni tega ne zaslužijo. Po drugi strani, pa s pretiranim razdajanjem drugim konstantno dobivamo tudi potrditev in naklonjenost drugih, ki pa je morda nismo dobili v otroštvu in jo stalno iščemo zunaj sebe. Ljudi lahko tako tudi nekako privežemo nase, da nas ne morejo zapustiti oziroma v njih vzbujamo občutek, da so nam nekaj dolžni. Človek na drugi strani pa se ujet v takšno dinamiko počuti vse prej kot prijetno.Težave z občutkom manjvrednosti ima veliko ljudi. Zelo pogost pojav pri teh ljudeh, ki se jim je občutek manjvrednosti v otroštvu vtisnil v podzavest je tudi vpliv na njihovo izbiro poklica.

Podzavest jih vodi v poklice, v katerih za druge ljudi sami postanejo nujno potrebni, kot je naprimer poklic zdravnika ali policista. Želja po občutku zaželjenosti, ki nam je bila v neki točki življena odvzeta, lahko pretehta naše osebne potrebe in tako nas naša skrb za druge in nezmožnost postavljanja meja lahko pripelje do izgorelosti. Da bi se teh prepričanj in občutkov lahko znebili je potrebno ugotoviti, kdaj in kje so nastali, se z njimi soočiti in jih razrešiti, najlažje s pomočjo terapevta.  

Skrb za druge kot beg od samega sebe

Življenje za partnerja, družino, otroke ali službo je pogost pojav pri ženskah, ki iz nekega razloga nikoli niso poiskale tistega nekaj, kar jih veseli, življenskega smisla, po katerem hrepeni njihova duša. Res je, da naj bi bila glavna naloga ženskega bitja nadeljevanje vrste in vzgoja otrok, a ker človek deluje na višji ravni zavesti in zavedanja kot žival, je za njegovo zadovoljstvo in občutek izpopolnjenosti potrebno nekaj več, kot zgolj preživetje in ohranjanje vrste. Vloga partnerice in matere je seveda sama po sebi zelo izpopolnjujoča, a hkrati ženska slej kot prej začuti hrepenenje, da ji vseeno nekaj manjka, da nek del znotraj nje ostaja prazen. Zavzeti se zase, svoje notranje želje in cilje ter začeti živeti svoj življenski namen ni lahka pot in naloga, predvsem v kombinaciji z vlogo žene in matere. Ni lahka, je pa seveda izvedljiva in za ženske, prav tako za moške nujno potrebna.

Celo življensko potlačevanje in zanikanje svojih najglobjih potreb in želja ter zatiranje svojih kreativnih vzgibov prav tako začne načenjati naše zdravje. S pojavom raznih bolezenskih znakov nas naša duša želi opozoriti nase in njene potrebe. Dlje kot smo odločeni njen klic preslišati, glasnejši bo postajal in z njim tudi telesni simptomi. Ženske, ki so se odločile klic svoje notranjosti popolnoma preslišati, ker jih morda preveč straši ali pa se morda ne počutijo zmožne živeti svojega življenja, pogosto svoje življenje in energijo namenjajajo družini in partnerjem. Nemalokrat se odločijo živeti za partnerja in živeti njegovo življenje kot sopotnica v stranski vlogi, medtem ko bi zanjo bilo bolj zdravo, da kljub tej vlogi živi del svojega življenja v glavni vlogi.

Navidezno takšna ženska lahko živi dobro ali pa celo popolno življenje, a le ona je tista ki ve, da se v njej kopičijo in nabirajo zamere, jeza, občutki nezadovoljstva in neizpopolnjenosti. Ta čustva se nedvomno začnejo prikazovati na fizični ravni v različnih oblikah, pogosto prevzamejo obliko kožnih obolenj, obolenj repruduktivnih organov ali pa raka. Odločitev za skupno življenje moškega in ženske ter skrb za družino seveda zahteva določeno mero prilagajanja in kompromisov, nikakor pa se ena od oseb ne sme popolnoma izgubiti v njej. V partnerski zvezi naj bi obe osebi rastli ter razvijali svoje potenciale in interese, tako skupaj kot tudi vsak posebaj.

Partnerja naj bi si pri tem nudila podporo in spodbujala individualen razvoj en drugega. Nemalokrat pa najdemo zveze, kjer se eden od parterjev boji, da bi drugega izgubil, če bo ta napredoval in se razvijal samostojno. Takšni občutki lahko izvirajo iz občutka manjvrednosti, tak človek podzavestno ali zavestno sabotira parnerjev napredek, ga morda ponižuje in poskuša na vse načine pogasiti ogenj, ki predstavlja partnerjevo osebno moč in motivacijo.

Krivec je lahko tudi naš ego

Kadar ne znamo postaviti meja sebi in drugim in se razdajamo do onemoglosti, razlog lahko tiči tudi v našem egu. Naš namen, da pomagamo drugim, ki prihaja iz ega je lahko tudi sebičen. Ego je tisti, ki ima neskončno željo po še več, več uspeha, več doseženih ciljev in premaknjenih meja, več denarja, in najpomembneje v našem primeru, še več občudovanja in še več občutka, da je zaželjen in iskan. V primeru, da naš vzgib, da bi pomagali drugim prihaja iz ega, postanejo naša dejanja dajanja le njegova hrana. Ego je le rekdo potešen in zadovoljen s svojimi dosežki, vedno bo stremel v presežek. Ega naše mentalno ter fizično zdravje ne zanima, za dosego svojega je pripravljen iti čez meje naših fizičnih ter mentalnih zmožnosti. 

Na dolgi rok takšna vrsta delovanja in življenskega stila ni najboljša izbira, slej kot prej se bomo srečali sami s seboj in svojimi omejitvami. Čeprav bi lahko rekli, da je delovanje pod vplivom ega ni popolnoma zavestno oziroma prostovoljno, je vseeno naša odgovornost, da se mu postavimo po robu oziroma, da ga spravimo v red, da začne delovati skupaj z nami ne proti nam. Da se rešimo iz okov svojega ega je potrebno, da se naučimo kdo ego je in kako deluje, da ga lahko najprej identificiramo. Prebuditi je potrebno tudi svojo zavest ki je edina, ki se egu lahko postavi po robu. 

S pretirano pomočjo ljudem odvzemamo njihovo moč 

Čeprav s tem, da smo ljudem, ki nas obkrožajo pripravljeni priskočiti na pomoč nimamo nikakoršnih slabih ali skritih namenov, jim včasih z našo pomočjo lahko v širši sliki naredimo več slabega, kot koristnega. Se vam to morda sliši malce kontradiktorno? Naj razložim. Vsem nam je skupno, da bi radi pomagali ali pa kar odvzeli bolečino bližnjim, v trenutkih, ko trpijo, pa naj bo to mentalno, čustveno ali fizično. Njihovo breme bi včasih radi dvignili za njih, ali pa ga prevzeli kar nase. S tem ni nič narobe, samo dajem vam v razmislek, kakšne so lahko posledice za človeka na drugi strani na dolgi rok. S tem, da želimo olajšati del bremena in bolečine naših bližnjih, jih posledično tudi oropamo za najbolj dragocena učenja in izkušnje.

Seveda, bližnjim v težkih situacijah lahko stojimo ob strani in jim pomagamo z nasveti in dejanji, ni pa vedno najbolj koristno, če želimo njihovo trpljenje na vse načine skrajšati. Najpomembnejše in najbol dragocene lekcije v naših življenjih so ravno tiste, ki izvirajo iz bolečine in trpljenja. Iz našega trpljenja čez čas zacvetijo tudi naše najlepše stvaritve. Ne samo da sta bolečina in trpljenje neizogiben del življenja, sta tudi tista, ki nas najbolj oblikujeta in prebudita.  S tem, da nekomu na vse pretege želimo trpljenje prekiniti ali odstraniti, zanj odstranjujemo tudi ključne korake za njegovo osebnostno rast in napredek.

Največ vredne rešitve in premiki v naših življenjih so ravno tisti, do katerih pridemo sami, tisti, ki izvirajo iz nas samih in ne iz okolice. Takšen je tudi namen in cilj psihologov ter terapevtov, njihov cilj ni, da vam servirajo odgovore in rešitve na vaše težave, ali pa da nekaj naredijo namesto vas, njihov cilj je, da vam pomagajo pri usmeritvi k temu, da rešitve in korake najdete sami. Za nas so največ vredna namreč ravno samospoznanja, in ne spoznanja drugih. S pretiranim nudenjem pomoči človeku lahko tudi onemogočimo, da bi moč za iskanje rešitve ali naslednji korak našel sam v sebi. S pretirano pomočjo mu med vrsticami tudi sporočamo, da mu ne zaupamo, da je zmožen sam poskrbeti zase in da sam najbolje ve, kaj potrebuje za svoj naslednji korak in napredek.

Oropamo ga torej učenja in lastne moči, tudi če so naši nameni dobri. Celjenje ran, na fizični, mentalni ali čustveni ravni se pri vsakem človeku dogaja z drugačnim, individualnim tempom. Res je, izjemno težko je gledati bližnjo osebo, ki je v obdobju trpljenja in normalno je, da si želimo, da bi jim lahko pomagali ta čas skrajšati. Za vsako bolečo izkušnjo je potreben čas za regeneracijo in kontemplacijo. Čeprav nam takšna življenska obdobja niso najbolj všeč in nam lahko izgledajo kot stagnacija ali pa celo korak nazaj, so za nas še kako pomembna in potrebna. Pustimo ljudem, da zacelijo svoje rane po svoji časovnici in ne naši. 

Kako najti ravnovesje in postaviti meje

Prvi korak k temu, da se naučimo postavljati meje, je, da se vprašamo, zakaj to sploh počnemo. Zakaj smo pripravljeni izčrpavati sami sebe, da bi ugodili drugim? Najprej je potrebno najti razlog oz podzavestni mehanizem, ki nas v začaranem krogu vedno znova pripelje do ravnovesja, ter začeti delati v smeri osvobajanja in izstopanja iz tega kroga. Pomembno je, da se začnemo zavedati, kdaj nam ljudje jemljejo preveč energije in časa, ter se naučimo reči ne. Vse to je mogoče le, če poznamo sami sebe in če smo s seboj v stiku. Naučiti se moramo prisluhniti svojemu telesu, občutkom in intuiciji. Če se po druženju z neko osebo počutimo izčrpane, je to jasen znak, da moramo postaviti meje in omejiti svoj čas, ki ga namenjamo tej osebi. Prav tako se moramo naučiti določiti prioritete v svojem življenju. Nihče ne more delovati optimalno, če zanemarja svoje potrebe in zdravje.