Sprejemanje temne plati življenja in nas samih

Jang brez Jin ne more obstajati

Narava je naša gostiteljica, narejeni smo po njeni podobi, prihajamo iz nje ter se na koncu življenja vrnemo nazaj vanjo, mar ne? Našo povezanost z naravo lahko zanikamo kolikor želimo, od nje lahko bežimo in se pred njo skrivamo med betonskimi stolpnicami in elektronskimi napravami, a ubežati njeni moči, ciklusom in zakonitostim, pa tudi krutosti, neprizanesljivosti ter rušilni moči zares ne moremo. Poglejmo si torej njeno delovanje in pravila, ki vladajo v njenem svetu, zakonitosti in ponavljajoče se cikle, ki zagotavljajo njeno nadaljno delovanje. Od kje nam ideja, da smo ločeni od nje? Od kje nam ideal in želja po popolnem svetu in večnem življenju, ki teče gladko brez ovir in težav?

Narava se pred nami razprostira skozi bogato paleto odtenkov doživetij. Vse od lepote, ki nam jemlje dih, do surove sile in agresije, ob kateri nam zastane pulz. So lahkotni, svetli in lepi trenutki življenja res takšni, če jih nimamo z ničemer primerjati? Bi jih sploh znali prepoznati in ali bi potem takšni trenutki ali obdobja sploh potrebovala posebno ime, če bi obstajala le ta? Naša želja, da bi naša barka plula le po mirnem, nerazburkanem morju je nesmiselna, prej kot to dejstvo sprejmemo, lažje nam bo živeti. Življenje na tem planetu ni povsem samo prijetno in svetlo, prav tako tudi v naravi stvari ne potekajo ravno tako.

Pravilo nasprotij ter rojevanja, smrti ter ponovnega rojstva so na tem planetu in v svetu materije dejstvo. Brez noči ni dneva, brez jeseni ni pomladi, brez zime ni poletja. Brez odmiranja in razkrajanja ni cvetenja in žetve, brez konca ni novega začetka. Narava deluje ciklično, prav tako pa deluje tudi človek. Moderni človek se je iz nekega razloga odločil, da se odreže od teh ciklov, da ne bo več dihal z njimi, nevede, da jim je ubežati nemogoče. Z njimi se bo srečal slej kot prej, če ne prej, pa takrat, ko bo njegovo fizično telo izdihnilo zadnji dih.

Ne spoštuje narave in potreb svojega človeškega telesa, ki je eno izmed najkompleksnejših ter fascinantnih kreacij narave, odločil se je, da bo zanj napisal svoja pravila.

Povejte mi, koliko kvalitete, harmonije, sreče ter notranjega miru je zares v življenju, ki teče po teh novih pravilih? Narava je delovala po svojih pravilih že dolgo pred nami, brez nas, in prav tako bo živela naprej, ko nas več ne bo. V njeni neskončno dolgi knjigi obstoja smo samo ena stran. Trditi, da je naša presoja boljša od njene je popolnoma pretenciozno in nespametno. Do nje smo popolnoma izgubili vso spoštovanje in hvaležnost, prav tako smo ju izgubili do svojih lastnih teles, kar je logično, saj so naša telesa in narava narave nerazdružljiva. Koliko spoštovanja ter hvaležnosti čutite do svojega fizičnega prebivališča? Dihate skladno skupaj z njim, ali samo brezglavo živite mimo njega in ga dojemate samo kot orodje za doseganje ciljev svojega uma?

Dokazov da se nam lastno telo začne upirati in klicati na pomoč skozi opozorilne znake, ki jim pravimo bolezni je v tej točki več kot dovolj. Želimo, da nam ne bi več bilo treba spati in počivati, da bi lahko dosegli, ustvarili ter nakopičili vse več in več, želimo si, da bi dan imel 48ur, jezimo se ob slabem vremenu, široko odprtih oči se čudimo naravnim pojavom ter jih označujemo za agresivne. Človeška nezmožnost ugleda širše slike ter prepoznavanje zakonitosti vzročno-posledičnega delovanja je včasih naravnost smešna.

Kot produkt narave, tudi sami v sebi ter v svojih življenjih stalno doživljamo cikle majhnih smrtni ter novih začetkov, obdobij razkrajanja, počitka, kontemplacije, kaljenja, evolucije, prebijanja skozi, bojevanja, naravne selekcije, novih začetkov, cvetenja ter žetve.

Resnica pa je tudi, da brezbrižna človeška krutost ter agresija sežeta preko potreb narave za njeno preživetje, ekspanzijo, večjo učinkovitost ali evolucijo. Čeprav bi to vedenje lahko označili za izjemno samodestruktivno, morda kar za pljuvanje v lastno skledo, je z vpogledom v preteklost ta vzorec delovanja nekaj, kar nas spremlja že skozi celotno našo zgodovino bivanja na tem planetu. Vprašanja zakaj je temu tako, čemu tako kolektivno kot tudi na ravni posameznika te vzorce še vedno ponavljamo? Zakaj za vraga jih še naprej podpiramo in ustvarjamo, ter dovolimo, da živijo znotraj nas, če nas delajo nesrečne in zagrenjene? Zaenkrat se bomo ustavili pri soočanju z dejstvom, da so te vzorci del vseh nas kol kolektiva človeštva, ter da nas spremljajo že od nekdaj, hkrati pa nas delajo nesrečne in ne vemo, kako se z njimi soočiti in jih nasloviti.

Rimski dramaturg Terence je zapisal: Nič človeškega mi ne mora biti tuje.

Zanikanje in nesprejemanje tega delovanja v nas samo kopiči nezadovoljstvo in ustvarja trenje. Zato je tudi zanikanje, odpor in sovraštvo do naše osebne, tako imenovane temne strani prav tako nesmiselno. Zakaj se bojimo in obračamo stran od senčnih plati naše osebnosti, misli ter čustvovanja, če smo ravno mi tisti, ki smo jih ustvarili? Čemu strah pred temi lastnimi kreacijami? Prav tako kot smo jih ustvarili, se jih lahko tudi osvobodimo, a prvi korak ne mora biti nič drugega kot soočanje z njimi ter sprejemanje njihovega obstoja, saj so normalen del človeške narave, ter narave nasplošno. Temo smo za slabo opredelili in označili mi sami, takšna kot je, obstaja že vse večne čase.

Črno in belo, belo in črno. Jin in jang, jang in jin. Drug brez drugega ne obstajata, pa si lahko tega želimo kolikor nas je volja, tega dejstva ne bomo spremenili. Tako kot obračamo hrbet svojim grdim platem, ga prav tako obračamo grdim platem celotne človeške družbe. Tako kot smeti človeštva odlagamo v daljne kraje, stran od našega pogleda, tako tudi svoje osebne odpadke pometamo pod preprogo nam nevidnega. Srečala sem že nešteto ljudi, katerih je izjemno strah vpogleda vase, pravijo, da raje sploh ničesar ne vedo, oziroma da je teh smeti toliko, da niti ne vedo, kje bi začeli, zato obupajo, še preden začnejo. Kljub temu trdijo, da v svojih življenjih niso srečni, da si želijo spremembe, zdravja, notranjega miru in več harmonije.

Kje in kako torej začeti, če želja po harmoniji v nas postaja vse večja in večja, ko klici na pomoč našega telesa in uma postanejo tako glasni, da jih ne moremo več preslišati? Spremeniti celoten svet, da bi deloval po vaših željah in idejah o tem, kako bi moral delovati, da bi ugajal točno vam zveni kot težka, morda kar nemogoča naloga, se strinjate?

Začeti bo treba kar pri sebi. Tudi naša temna plat ni nekaj, kar lahko izgine čez noč. Ali je glede na naravo polarnosti in nasprotij, katerih trenje je tisto, kar poganja stvarni svet sploh smiselno, da se je želimo popolnoma znebiti? Za začetek se obrnimo k njej in jo sprejmimo kot normalen del človeške izkušnje, ne pa da ji še naprej obračamo hrbet in zanikamo njen obstoj. Če si jo želimo spremeniti oziroma integrirati v svetlo, ji je najprej treba pogledati v oči in jo sprejeti takšno kot je. Ne samo naše osebne temne plati, pač pa tudi temno plat človeštva nasplošno.

Največ notranjega nemira nam povzroča upiranje in zanikanje tega, kar je. Za to početje porabimo ogromno energije. Nekatere stvari lahko skozi zavedanje transformiramo, sploh tiste, ki se tičejo nas samih in na katere imamo vpliv. Sprejmimo pa obstoj tudi tistega, na kar nimamo vpliva, z ljubeznijo in razumevanjem.

Več notranjega miru nam bo prineslo tudi sprejemanje dejstva, da je snovni svet okoli nas trenutno takšen, kakoršen pač je, da sta tema in svetloba njegova neizogibna sestavna dela ter prav tako gradnika človeškega življenja, ter da smo za stanje našega sveta odgovorni tudi sami, čisto vsak posameznik posebaj. Meni to zveni kot produktiven začetek.

Sprejeti tudi dejstvo, da smo vsi skupaj del človeške vrste, da skupaj kolektivno lahko rastemo, ali pa tonemo z roko v roki.