Čuječnost v odnosih

V kolikšni meri smo zares prisotni v naših medsebojnih odnosih in zakaj se tudi po druženju s sočlovekom pogosto počutimo osamljene?

Največ radosti, a hkrati tudi največ težav, nam prinašajo prav naši medsebojni odnosi. Človek bi mislil, da je znanje o upravljanju človeških odnosov nekaj, kar nam je prirojeno in v čemer se vsi dobro znajdemo. Prepričana sem, da vsi opažamo, da temu ni tako. Odnosi niso nekaj samoumevnega; tudi ti zahtevajo našo pozornost, stalen trud, vložek energije in negovanje. Ni dovolj, da odnos samo obstaja – vprašati se moramo tudi o njegovi kakovosti ter o tem, koliko nas in osebo na drugi strani zares izpolnjuje. Pred leti sem v nekem čtivu naletela na razmišljanje o tem, da obstajajo različne stopnje in kakovosti človeškega povezovanja, pa tudi stopnje tega, koliko si med seboj sploh znamo prisluhniti in koliko smo v odnosih zares prisotni.

Takrat sem se prepoznala precej nizko na tej lestvici. To spoznanje me je precej zabolelo, a me je hkrati tudi prebudilo ter mi dalo vedeti, da je čas za konkretne spremembe. Od takrat naprej se aktivno trudim preživljati čas z bližnjimi v čuječi prisotnosti. To znanje in način medsebojne komunikacije želim ponuditi tudi vam v razmislek. Prepričana sem, da bo to novo zavedanje oziroma spoznanje izboljšalo kakovost pomembnih odnosov v vašem življenju, bodisi s partnerjem, otroki, družino, sodelavci ali prijatelji.

O čuječnosti

Beseda čuječnost ne pomeni nič drugega kot biti prisoten v danem trenutku. Koncept, ki se sliši zelo preprost, kajne? Če bi bila zadeva tako preprosta, verjetno ne bi obstajala potreba po obilici knjig, video vsebin, seminarjev in delavnic, ki nas želijo naučiti delovanja tega preprostega pojma, katerega bistvo lahko zajamemo v eni povedi. Kje nastane problem? Zakaj nam ta slavospevna čuječnost povzroča toliko težav? Zakaj za tako preprosto stvar potrebujemo toliko vaje in zakaj je njeno vnašanje v naša vsakdanja življenja in odnose tako pomembno?

Biti prisoten v danem trenutku ima več komponent. Prava prisotnost pomeni predvsem popolno sprejemanje tega trenutka, v katerem se nahajamo, in sicer takšnega, kot je, ne glede na to, ali ga dojemamo kot prijetnega ali neprijetnega. Pomeni biti skupaj s tem trenutkom in mu posvetiti vso svojo pozornost. Zanikanje trenutka, še posebej neprijetnega, nam na dolgi rok prinese le še več težav. Tako zgolj kopičimo dodatno prtljago in odlašamo s soočanjem. Druga pomembna komponenta čuječe prisotnosti je odsotnost naših misli. Prav misli so tiste, ki nam onemogočajo, da bi zares bili prisotni tukaj in zdaj. Z mislimi potuje tudi naša pozornost, a misli so ponavadi usmerjene kamorkoli drugam kot v trenutek, ki se dogaja zdaj.

Pogosto nas vračajo v preteklost, k temu, kar je že bilo, ali pa nas peljejo v prihodnost, k temu, kar bi lahko bilo. Najpogosteje pa nas misli teleportirajo v prihodnost. Našo pozornost tako zasedajo skrbi, opravki in naloge, ki jih moramo dokončati danes, jutri, do konca tedna ali meseca. Ko smo s pozornostjo ujeti v mislih, ne zaznavamo svoje okolice v njenem polnem potencialu in naši čuti otopijo. Tako naša energija odteka v pretekle dogodke ali v tiste, ki se sploh še niso zgodili.

To lahko preprosto preizkusite sami – na naslednjem sprehodu ali poti v službo, trgovino ali šolo poskusite svojo pozornost nameniti okolici, ki vas obdaja v tistem trenutku. Misli, načrte in pričakovanja postavite v ozadje. V ospredje postavite svoje čute in presenečeni boste, koliko majhnih, a zanimivih doživetij zamujate, medtem ko ste ves čas potopljeni v svoj um ali celo v ekran. Seveda obstajajo situacije v prihodnosti, ki potrebujejo našo pozornost in načrtovanje, ali pa pretekli dogodki, ki jih je treba predelati na mentalni ravni. Tem lahko namenimo določen prostor in čas, ne da bi dovolili, da nas te misli nenehno preplavljajo in nam s tem pravzaprav kradejo življenje. Blodenje v enih in istih, pogosto negativnih in neproduktivnih miselnih vzorcih močno vpliva na naše počutje in razpoloženje na dolgi rok.

Posvetimo se stvarem v polnosti, ko se dogajajo. Naša produktivnost in učinkovitost v stanju popolne prisotnosti je bistveno večja kot takrat, ko smo ujeti v svojih miselnih zgodbah in potencialnih scenarijih. Kot primer lahko vzamemo predavanje ali sestanek: bolj kot boste pri tem prisotni v trenutku, ko se odvija, manj dela boste imeli kasneje, kot če bi bile vaše misli ves čas drugje. Tako bomo morali nositi s seboj veliko manj prtljage iz preteklosti oziroma nas bodo manj obremenjevale stvari, ki se sploh še niso zgodile.

Seveda tukaj ne govorim o težkih, travmatičnih izkušnjah, ki so nas zaznamovale v preteklosti, in jih seveda ni mogoče preprosto pozabiti ali pustiti za sabo, ali pa o pomembnih dogodkih, ki jih moramo skrbno načrtovati za prihodnost. Tem je seveda treba nameniti svoj čas in pozornost, da jih razrešimo. Življenje obstaja samo in izključno v tem trenutku – preteklost in prihodnost ne obstajata drugje kot v našem umu. Naše misli nas prav tako prikrajšajo za polnost doživljanja naših bližnjih, ko preživljamo čas z njimi. Do kakšne mere jih sploh zaznavamo, vidimo, slišimo in čutimo?

Kako izgledajo vaša druženja in kakšne vrste poslušalec ste?

Se kdaj kljub preživetemu času z ljubljeno osebo še zmeraj počutite osamljene? Vsak od nas ima potrebo po tem, da bi bil slišan in razumljen. Ali smo tudi sami osebi na drugi strani zmožni zares iskreno prisluhniti, ali to sebično samo zahtevamo od drugih? Koliko se med seboj zares kvalitetno oziroma sploh poslušamo? Količina preživetega časa z osebo še ne pove nič o kvaliteti našega druženja.

Ali svojemu sogovorniku zares posvečamo vso svojo pozornost, ali vsak od naju samo izlije tisto, kar si želi z nekom deliti, brez obzira na to, kaj nam je ta oseba sploh povedala? Ali osebo zares poslušamo, ali med tem ko govori v svoji glavi samo planiramo, kaj bomo v naslednjem trenutku povedali mi? V tem primeru gre za opis najnižje stopnje zavedanja oziroma prisotnosti. To pa samo pomeni, da svojih misli ne zmorete imeti pod kontrolo in da one diktirajo vas, ter vas preplavljajo brez vaše vednosti. Če večina vaših druženj izgleda tako, vas moram obvestiti, da ste najverjetneje tudi vi ali pa vaš sogovornik slab, neprisoten poslušalec.

A nič zato, zavedanje je prvi in največji korak proti spremembi, za katero pa nikoli ni prepozno. S prebujenim zavedanjem zavesti ter vajo lahko vsak stopi nad svoje misli in jih začne uporabljati kot zelo koristno orodje. Vaja za doseganje tega stanja je preprosta, bodite pozorni in se večkrat skozi dan spomnite ter preverite, ali ste izgubljeni v mislih oziroma ali ste zares prisotni. Pomaga tudi, če si napišete opomnik na vaš pametni telefon, ali pa si v stanovanju in pisarni nalepite listek, ki vas spominja, da preverite svoje stanje prisotnosti. Ko se ujamete, svojo pozornost preprosto preusmerite v sedanjost. Večkrat ko se vam uspe ujeti, bolj naravno bo stanje čuječe prisotnosti postalo za vas, neglede na to kaj počnete ali kje se nahajate.

Vsak trenutek ali početje je priložnost za vajo. Še posebaj pa trenutki, ki jih preživljamo z drugimi. Preizkusite vajo pri naslednji človeški interakciji. Vsakdo od nas si lahko v trenutku prikliče vsaj eno osebo, ki je zavesten in prisoten poslušalec. Zagotovo pa tudi vsaj eno, ob kateri imate občutek, da je z mislimi vsepovsod drugje, kot pa z vami v danem trenutku. Kako se ob taki osebi ter druženju počutite? Upam si trditi, da ne najbolje. Verjetno tudi sami ne bi želeli, da bi se druga oseba tako počutila ob vas. Ne samo čas, ki ga namenjamo en drugemu, tudi količina naše pozornosti je neke vrste izraza spoštovanja. Morda pa smo drugemu sposobni nameniti le tolikšno mero spoštovanja, v kolikoršni meri smo ga zmožni nameniti sami sebi.

Velikokrat naša druženja izgledajo tako, da v tistem omejenem okviru časa, ki si ga za druženje ob naših natrpanih urnikih lahko namenimo, en drugemu samo namečemo goro informacij in dogodkov, ki so se nam zgodili. Pogovor poteka brez kakoršne koli globine, sočutja in razumevanja in iskrene radovednosti, ter razumevanja za sočloveka in njegov svet. Ob takih druženjih je več kot zadovoljen naš ego, saj je lahko pokazal, kaj vse je dosegel, kje vse je bil in kakšne vse krivice so se mu na tej poti zgodile. S tem pa prevzame eno izmed njegovih najljubših vlog, vlogo žrtve. S tem naš ego požanje obrok svoje najljubše hrane- površinske pozornosti in občudovanja, naša duša, ki pa hrepeni po globji povezanosti to srečanje zapusti še naprej prazna, lačna in neslišana.

Kako torej izgleda čuječa prisotnost v naših odnosih?

Zdaj že vemo, da človek ne obstaja samo na miselni ravni, pač pa tudi na ravni višje zavesti. Naša zavest je kot neskončen ocean, misli pa so kot valovi, ki se pojavljajo na njegovi gladini. Tako kot pridejo, tudi gredo. Zavest je vir naše čuječnosti, operiranje s te ravni pa je veliko bolj učinkovito. Ob našem naslednjem druženju oziroma interakciji, za začetek človeka samo sprejmimo takšnega, kot ga tisti dan dobimo, v kakoršnem koli stanju je. Tudi če je izčrpan ali pa ima za sabo slab dan, ga prav takšnega brezpogojno sprejmemo z razumevanjem in sočutjem, ter mu namenimo čas in prostor, da se lahko izrazi. Mar ni to nekaj, česar bi si od bližnjih želeli tudi sami zase? Vprašajamo se, ali vse tisto, kar si želimo ter pričakujemo od ljudi tudi sami dajemo drugim?

Naš ego in misli so tiste, ki želijo spreminjati sedanjost, jo obsojajo in ji pripisujejo razne pojmovne nalepke, s tem pa zopet zamujamo ta trenutek, kakoršen koli že je, kajti življenje se skriva ravno v tem trenutku.

Višje zavestni poslušalec posluša ob odsotnosti svojih misli, svojih mnenj in sodb. Lahko bi rekli, da kar s prazno glavo. Verjamite, vaše težave preteklosti in prihodnosti, ki prebivajo v vašem umu, vas bodo počakale, (če jim to seveda dovoljujete). V času, ki ga preživljate s sočlovekom pa jih le pustite pred vrati. Sami pri sebi izrazite namen, da temu času namenjate vso svojo pozornost in vklopite svojo zavest in pozornost, ter vsa svoja zaznavna čutila. Naša pozornost sledi našemu namenu, naša pozornost pa usmerja, kam bo tekla naša energija.

Najboljše ideje in rešitve se ponavadi pojavijo prav ob odsotnosti misli. To se nekaterim morda sliši kontraproduktivno ali pa morda kar nesmiselno.

Verjetno pa se je že vsakdo od nas ob preobilici dela in poplavi misli odpravil sam s seboj na sprehod po mestu ali v naravo, da bi si “zbistril” glavo oziroma misli. Morda pa se je celo odločil, da poskusi z meditacijo, ker je nekje prebral ali slišal, da tudi ta pomaga razjasniti te miselne nevihte, ki se nenadzorovano razgrinjajo preko naših možganov. Kaj pa to pravzaprav sploh pomeni? Ob odsotnosti misli končno pride do besede naša zavest, ki je zmožna uvidov v bistvo, v celotno sliko in je zmožna stopiti en korak nazaj, da na problem lahko pogledamo celostno. Kadar delujemo iz svoje zavesti, imamo nad problemom večji pregled, kot da bi nanj kot na mesto gledali z vrha stolpnice ali pa v ptičji perspektivi, kadar pa se izgubljamo samo v umu, pa je tako kot da spodaj na dnu stolpnice blodimo v množici misli, kar pa omejuje naš pregled in dojemanje situacije.

Pa ne samo situacij in morebitnih problemov in dilem, ki jih želimo razrešiti, omejuje tudi naše dojemanje naših najbližjih. Za ustvarjanje globje medčloveške povezave je potrebno delovanje iz stanja zavesti. Več osebnih skrbi in misli kot je prisotnih ob druženju, manj smo se sposobni zares povezati z osebo na globji ravni in poleg svojega ega nahraniti tudi svojo dušo, ki hrepeni po pravih, zavestnih povezavah in odnosih. Bolj kot nas okupirajo misli, manj stvari zaznavamo, človek ki ga imamo na drugi strani pa je seveda večplastno in večdimenzionalno bitje.

Vprašajte se, koliko vaših medsebojnih povezav z drugimi ljudmi je takšnih, ki hranijo samo vaš ego in koliko imate tistih pravih, pristnih, zavestnih, ter kakšno razliko občutite ob enih in drugih?

Torej, naslednjič ko boste preživljali čas z vam drago osebo, ji prisluhnite z vso svojo pozornostjo brez obsojanja in mislenih nalepk. Naše misli namreč niso dejstva in resnica, so samo naša subjektivna mnenja, ki pa nas samo omejujejo pri uvidu v resnico in relano stanje. Opazujte in dojemite osebo v celoti, ne samo njene besede, tudi njeno držo, govorico telesa, energijo.

Prisluhnite ji, brez da v glavi že planirate, kaj ji boste odgovorili ali pa še huje, že imeli splaniran in spisan svoj govor in komaj čakali, da neha govoriti, da lahko vi začnete govoriti o sebi. Seveda gre pri pogovoru za obojestransko izmenjevanje informacij med vami in osebo na drugi strani, a vendar lahko ta izmenjava poteka z nekim občutkom in naravnim tokom. Lahko pa izgleda samo kot nametavanje informacij in dogodkov enega preko drugega. Seveda je normalno, da si ob druženjih izmenjujemo izkušnje in dogodke, a to lahko storimo tudi z občutkom, ter upoštevanjem osebe na drugi strani. Čas ki ga preživljamo skupaj se ne tiče samo nas, udeleženca sva dva (ali več).

Druženja, če ne gre za nek sestanek, ki zahteva planiranje, se udeležite brez pričakovanj in samo pustite in opazujte, kam vas bo vaša zavest odpeljala.

Lahko pa da ste se znašli na drugi strani, torej ste prepoznali vašo bližnjo osebo kot slabega poslušalca in se ob njej počutite, kakor da nima občutka za okolico ter vas sploh ne sliši in upošteva. Večina ljudi v vsakdanjem življenju operira z miselne ravni, raztreseno in izgubljeno v morju svojih misli. Če v takem delovanju prepoznate sebe ali koga drugega, ne obsojajte, ampak obsojanje raje zamenjajte z radovednostjo in razumevanjem.

Obsojamo ponavadi stvari, katerih ne razumemo, a vi sedaj razumete, zakaj lahko človek deluje po tem principu in da je izstop iz miselne ravni, ravni ega za večino ljudi težak zalogaj, ter da se ne zavedajo, da je sploh možno delovati drugače. V dobri nameri pa jim lahko posredujete v branje tale zapis.

Želim vam vse več notranjega zavedanja ter odnosov, ki segajo globje od miselne ravni.